Omemba: Velibor Čolić

»Ali je literatura boljša od resničnosti?«

»Vsekakor bolje narejena, zanimivejša, marsikaj lahko olepša, vendar nimamo pravice zahtevati, naj bo literatura boljša od sveta.«

»Sem bil nekoč človek, zdaj pa sem samo še psovka.«

»Sem ambiciozen migrant, rad bi postal tako pisatelj kot Francoz.«

»Velibor, čakaj. Kako pa govoriš? Naglas imaš.«

»Ženska je kriva. To je sama iskala. On je dober, naš človek. Pije, kriči, strelja. Kriva pa je ženska.«

»Lahko odpreš čevapdžinico, lahko si avtomehanik, nogometaš. Če izraziš ambicijo, da hočeš biti intelektualec, pisatelj, novinar, pa ne bo šlo. S takim naglasom? Nihče ga ne razume. To postane usoda in to doživljam.«

»Izgnanstvo je shizofrenija. Vprašanje, ali si odšel ali ostal ... Še po 30 letih me zaradi naglasa sprašujejo, od kod sem prišel. Odvrnem: 'Nisem prišel, ostal sem.'«

»Knjiga je nekakšen bildungsroman, v katerem se 'tipična balkanska melanholična fantazija prepleta z bolečimi in lucidnimi refleksijami izgnanstva.'«

»Njeno prevajalsko delo je kreativna gesta.«

»Ana Barič Moder je s preciznim komponiranjem mikrostruktur poustvarila na prvi vtis preprost, v resnici pa predvsem neposreden in zato učinkovit Čolićev jezik.«

»Čim prej se moram naučiti francosko. Tako bo vsa bolečina za vedno ostala v mojem maternem jeziku.«

»Naglas je postal moja nova domovina.«

»Zame gre pri pregnanstvu bolj za ostanek ali obstanek.«

»Moja edina vodilna ideja pa je bila vrnitev k človečnosti.«

»Nič ni boljšega in učinkovitejšega, tisto fino tkanje duha, kot je humor.«